Prvi Hrvat, ki je končal 220-kilometrski Ultra X Nevada: Biti prvi je pomembno

Čas branja: 4 minute

It has been less than a year and at Ultra X we are already preparing for the next Ultra X Nevada 2025 race. Today we talk with Dejan Kovač, one of the competitors from the last year´s and inaugural race of 220km Ultra X Nevada. Dejan has just published his first ever book “From Wartime to Harvard”. From Wartime to Harvard follows the life of Dejan Kovač from his years surviving war in Croatia to fulfilling his dream and winning prestigious researcher positions at Princeton University and Harvard University. In this book he describes his experiences during and after the war, which shaped his path from Croatia to the best universities in the United States. Large part of the book is dedicated to sports: from competing in soccer at a professional level to finishing the hardest ultramarathons in the world.

Sam: Čestitke za tvojo knjigo. Kaj nam lahko poveš o njej?

Dejan: V bistvu je knjiga »From Wartime to Harvard« več kot le zbirka dogodkov – je zgodba o vrednotah. Svoboda, pogum in upanje so stebri, ki so oblikovali to potovanje. To je knjiga za vse, ki so kdaj podvomili v svoj potencial, a našli moč, da vztrajajo. Za pisanje te knjige je bilo potrebnih veliko solz, za njeno življenje pa še več. Od preživetja vojne v Hrvaški do pridobitve raziskovalnih položajev na univerzah Princeton in Harvard, ta knjiga opisuje mojo pot skozi izgube, boje in vztrajnost: ❇️ Preživetje vojne in revščine: od begunca do podpore drugim razseljenim družinam.  ❇️ Prehod iz športa v znanost: Uravnoteženje nogometne kariere in akademskih ambicij. ❇️ Politični izzivi: Moja predsedniška kampanja in spopadanje z izzivi demokracije na Hrvaškem.

❇️ Osvojil sem ultramaratone, kjer sem presegel svoje fizične in mentalne meje, pretekel sem 250 km v puščavah Gobi in Atacama ter 220 km v puščavi Nevada. Te izkušnje so bile več kot le tekmovanja – simbolizirale so vztrajnost, pogum in moč vzdržljivosti v življenju.

To je knjiga o doseganju uspeha ne glede na to, kakšne ovire ti postavi življenje. Govori o tem, da moraš verjeti v svoje sposobnosti, tudi če nihče drug ne verjame vanje. Govori o tem, da moraš ohraniti upanje, tudi če je vse upanje izgubljeno.

Sam: Kaj je zate pomenilo, da si bil prvi Hrvat, ki je končal tekmo Ultra X 220 Nevada?

Dejan: To mi je pomenilo ogromno. Zastopati svojo državo in biti edini predstavnik Hrvaške je bilo čudovito občutje. Kot veste, sem na tekmo prišel poškodovan. Svojo udeležbo sem potrdil šele nekaj tednov pred tekmo. Imel sem poškodbo golenice, resno stresno zloma iz zadnje tekme, na kateri sem tekel. Tekel sem, dokler ni bila bolečina premočna, potem pa sem samo še hodil. Vedel sem, da bo tekma v Nevadi nekaj posebnega, saj je bila prva tekma, in sem vesel, da sem se odločil za sodelovanje. Ko smo prispeli v Las Vegas, sem si vzel dan časa za ogled znamenitosti. Bil sem prvič v Las Vegasu, zato sem poleg sodelovanja na tekmi imel tudi priložnost raziskati mesto, ki ga sicer nikoli ne bi obiskal. Ker sem prispel neposredno z znanstvene konference, mi je manjkalo veliko opreme in hrane za tekmo. Ena stvar, ki sem jo občudoval pri organizaciji Ultra X in ki je doslej še nisem videl, je, da je bil obvezni briefing v trgovini, ki je imela dobesedno vse, kar je potrebno za tekmo. Mislim, da je to odlična zamisel. Potoval sem po svetu zaradi številnih ultramaratonov in največji problem je prevoz hrane, carinjenje ali, še huje, izguba prtljage na letališču. Za naslednjo dirko v Nevadi bom potoval z lahkim prtljago in vse potrebno kupil v trgovini. Še posebej zato, ker ste nam ponudili tako velikodušne popuste [Ultra X sodeluje z REI za Ultra X Nevada].

Sam: Kaj ti pomeni »Biti prvi je pomembno«? Mi lahko to malo podrobneje razložiš?

Dejan: To je koncept, ki sem ga pojasnil v knjigi. Vedno sem hotel pokazati, da samo zato, ker tega še nihče ni storil, to ne pomeni, da je nemogoče. Potreben je le drugačen pristop in verjetno več truda, da se to doseže. Filozofija biti prvi ni lahka. Je kot trop volkov v globokem snegu, ki lovijo jelena. Volk, ki gre prvi, utira pot drugim; porabi vso svojo energijo, da pride do jelena. S porabo svoje energije porabi tudi energijo jelena. Na koncu ni prvi volk tisti, ki ujame jelen, ampak volkovi, ki so tekli v njegovih stopinjah. Vedno je lažje slediti drugim, kot biti prvi, ki utira pot. Kljub temu nas to ne sme odvrniti od tega, da bi bili prvi v čemerkoli. Morda ne boste dobili nobenega priznanja za svoje delo, vendar če ste navdihnili več posameznikov, da postanejo boljša različica samih sebe, kakšno boljšo zapuščino si lahko še želite?

Sam: Kako se Ultra X Nevada v smislu zahtevnosti primerja z vsemi drugimi tekmovanji, ki si jih opravil?

Dejan: Kot veste, je vsaka dirka drugačna, ima svoje posebnosti. Všeč mi je bilo, da smo imeli mešanico teka v visokogorju in teka v puščavi. Zaradi poškodbe sem moral biti previden, cilj pa je bil samo končati dirko, ne da bi končal z nogo v mavčnem koritu. Prva dva dneva sta bila zaradi visoke nadmorske višine zelo težka. Spomnim se, da smo bili v čudovitem kampu na 2800 m nadmorske višine. Vedno sem bil dobro treniran športnik, vendar sem čutil pritisk na dihanje. Potreboval sem skoraj 3 dni, da sem se aklimatiziral. Prva etapa je bila zelo hribovita, vendar hkrati zelo primerna za tek. Med tekom sem užival v naravi in razgledih. Bilo je prekrasno. Ne zaradi višine, ampak zaradi razgledov. 😊Ker sem se držal umirjeno, nisem bil preveč utrujen. Zjutraj je bilo hladno, vendar se je temperatura hitro dvignila, takoj ko se je pojavila prva svetloba. V zadnjih dveh etapah, ko smo se preselili v puščavski del, sem moral sleči vsa oblačila in bilo je zelo prijetno teči v kratkih rokavih, še posebej ker je bilo v Bostonu v tem obdobju hladno. Na koncu sem s pomočjo protibolečinskih tablet uspel končati tekmo. Spoznal sem veliko čudovitih ljudi in našel nove prijatelje. Upam, da se bomo srečali na prihodnjih tekmah.

Sam: Se bomo videli na drugem dogodku Ultra X?

Dejan: Seveda. Vsem toplo priporočam tekmo v Nevadi. Zelo sem ga užival. Zelo rad bi tekel na tekmi v Tanzaniji. Zabavna zgodba je, da sem prvič slišal za Ultra X prav v zvezi s tekmo v Tanzaniji, na koncu pa sem tekel na tekmi v Nevadi. Jordanija, Ruanda in Maroko so tudi na mojem seznamu želja za bližnjo prihodnost. Neverjetno pri teh tekmah je, da poleg samega teka dobiš tudi čudovito priložnost, da spoznaš nove kulture in države. Res se veselim, da bom na startu tekme spet srečal stare prijatelje.